Merjenje onesnaževal iz grelnikov na lesno gorivo
Merjenje emisij iz peči na biomaso je pravzaprav samostojna disciplina, zato tudi precej veliki proizvajalci peči običajno uporabljajo zunanje laboratorije, ki so opremljeni za ta namen.
Eden od možnih zapletov je, da je za ponovljive meritve emisij treba poznati toplotno moč peči med preskušanjem, kar je precej težko določiti.
Poleg tega je za merjenje organskih plinastih spojin (OGC) treba uporabiti instrument, imenovan plamensko-ionizacijski detektor, ki ga je drago kupiti ali najeti, za njegovo upravljanje pa je potrebna usposobljena oseba.
Po svetu se uporabljajo različni postopki preskušanja, zato je težko primerjati podatke o emisijah peči iz enega regulativnega bloka s tistimi iz drugega.
Glavna razlika izhaja iz načina opredelitve delcev. V EU se delci količinsko opredeljujejo z metodo vročega filtra, kar pomeni, da vključujejo le snovi, ki so pri povišani temperaturi filtra (običajno 180O C) v trdni ali tekoči fazi.
Lesne smole, ki so pri tej temperaturi v plinasti fazi, so opredeljene kot “OGC” (organske plinaste spojine), čeprav se pri ohlajanju na temperaturo okolja kondenzirajo in postanejo delci. V Severni Ameriki pa se trdni delci količinsko določajo z metodo tunela za redčenje, ki vključuje ohlajanje dimnih plinov na temperaturo okolice, preden se opravi meritev.
Tako je opredelitev delcev bolj podobna opredelitvi, ki jo uporabljajo znanstveniki na področju kakovosti zraka.
Trenutno večina predpisov še vedno vključuje mejne vrednosti za emisije delcev na gravimetrični osnovi, tj. na osnovi mase v kubičnem metru dimnih plinov.
Ker pa so učinki delcev na zdravje odvisni od njihove velikosti, pri čemer so najmanjši delci najnevarnejši, se poskušajo uvesti predpisi, ki bi vsebovali omejitve dovoljenega števila delcev.