Zmanjšanje izpustov zaradi kurjenja lesa
Hlapi, ki nastanejo pri nepopolnem zgorevanju biomase, se lahko oksidirajo v ogljikov dioksid in vodo, če je temperatura ustrezna.
Namen katalizatorja je znižati to temperaturo, da se lažje dosežejo ustrezni pogoji.
Vendar pa je v dimih biomase prisotnih več različnih organskih onesnaževal, pri čemer je za vsako od njih je potrebna drugačna temperaturna meja, preden se oksidirajo.
Poleg tega so ta onesnaževala lahko v plinasti, tekoči ali celo trdni fazi, večina katalizatorjev, ki se uporabljajo za to aplikacijo, pa spodbuja oksidacijo onesnaževal le v plinasti fazi.
Na srečo se pri oksidaciji organskih onesnaževal sprošča toplota (tj. eksotermna), zato se katalizator zažene (v žargonu “prižge”) s tistimi onesnaževali, ki imajo najnižjo temperaturo prižiga pri približno 225o C, nato pa se še bolj segreje.
Ko temperatura narašča, doseže temperaturo za izklop dodatnih onesnaževal, ki so morda prešla v plinsko fazo, ta pa sproščajo še več toplote in tako naprej v krogu, ki se vrti.
Zato bo katalizator, ki dobro deluje, pogosto žarel rdeče.
Ko temperatura doseže približno 600o C, vse organske snovi (ne glede na to, v kateri fazi so), ki so se do zdaj upirale katalitični oksidaciji, preprosto zgorijo. Zato se katalizatorji, ki se uporabljajo v pečeh na biomaso, pogosto imenujejo “katalitični sežigalniki”.
Zasnova učinkovite katalitične peči na biomaso ne pomeni le, da začnete s standardnim modelom in v dimnik vstavite katalitični pretvornik.
Dobro zasnovana katalizatorska peč na biomaso toploto, ki jo oddaja katalizator, uporablja kot del svoje proizvodnje in je ne odvaja v dimnik, poleg tega pa zagotavlja, da katalizator deluje pri dovolj visoki temperaturi, tako da izgoreva katran, ki se znajde na njem.
Zadeva je precej zapletena, vendar Whitebeam ponuja smernice za načrtovanje in nasvete za pomoč proizvajalcem peči, ki te tehnologije še ne poznajo.